Damir Dabranin

Prihajajo bacilčki: krepimo odpornost Kliknite

Ali je res to samo fraza oz. floskula, ki nas nagovarja in ki jo zelo pogosto slišimo kot reklamni slogan proizvajalcev zdrave in ekološko pridelane hrane, proizvajalcev vitaminov in mlečnih napitkov, ki vsebujejo lactobacillus difficile alilactobacillus casei imunitass, proizvajalcev športne, kolesarske in podobne opreme, ki nas poskušajo prepričati, da bomo samo z takšnim zdravim in športnim načinom življenja, bili bolj odporni, zdravi?
Samo tako bi naj lahko premagali stres premagali bolezni, živeli dalj, živeli bolj kakovostno in si z neutrudnostjo celo z askezo ponujali boljše, kvalitetnejše in podaljšano življenje.
Tudi v svoji okolici ste sigurno poznali soseda, znanca ali prijatelja, tudi jaz sem ga, ki je »od malena« živel zdravo, športno, je vozil kolo, ni kadil, ni pil alkohola pa ga je med kolesarjenjem pri šestdesetih zadel infarkt in je omahnil z kolesa, ni mu bilo pomoči.
Človeški organizem je sila zapletena reč. Je velika uganka in je poln presenečenj. Je pa dejstvo, da za normalno funkcioniranje in svoj obstoj potrebuje ekvilibrij, ravnovesje in zdravje vseh organov tudi tistih, ki jih ne vidimo z prostim očesom in ne odtehtamo v roki, majhnih mikroskopski celic, in majhnih beljakovinskih molekul, ki nam v bistvu omogočajo življenje. Naš imuni sistem, imenuje se tako ker nas ščiti, varuje in nam omogoča pojem relativnega zdravja je zelo pomemben dejavnik tega ekvilibrija, tega ravnovesja tega vesolja.
Imuni sitem je odgovoren za marsikaj. Kakor naše srce imuni sistem vseskozi dela, je v stalnem boju proti razni vrsti »sovražnih vojščakov«, ki ravno tako poskušajo preživeti na način, da se dokopajo našega organizma ga premagajo pokončajo in se nahranijo. Z proizvajanjem različnih celic ubijalk različnih specifičnih imunoglobulinov in z celo verigo zaščitnih mehanizmov poskuša naš organizem ostati zdrav in nepremagan. V tem stalnem boju se lahko tudi izčrpa, omaga in zboli.
Najhuje je lasten organizem izpostavljati stalnemu stresu, saj takrat omaga tudi imuni sistem in zato organizem zboli. Pomembno je živeti brez stresa in si pomagati z različnimi vajami, ki blažijo stres. V obdobju, ko je organizem izpostavljen stalnem viru okužb kot je npr. bivanje otrok v vzgojno varstvenih zavodih zlasti od sredine septembra, ko se končajo dopusti in so otroci skupaj, je ponovno imuni sistem na preizkušnji. Takrat se začne izčrpajoč boj, saj zmaga ni vedno na strani pravičnega. Otrok zboli in prvo znamenje je visoka vročina, ki je za starše alarm, prvo znamenje otrokove bolezni. Takrat so zmagovalci bacilčki (viruse ali bakterije).
Čeprav svojega imunskega sistema ne čutimo, lahko nanj vseeno vplivamo. Se sprašujete, kako? Z zdravim načinom življenja!Uživanjem zadostne količine naravnih vitaminov in mineralov, ki jih najdemo v svežem sadju in zelenjavi, redno se rekreirajmo in se izogibajmo stresu ter nezdravim navadam, kot so pitje alkohola, kajenje in uživanje drog. Paradoksalno je, da prevelika čistoča pri tem ni zaželena, saj je znano, da otroci, ki zrastejo v manj sterilnih okoljih, običajno razvijejo močnejšo naravno imunost. Prav stresne delovne razmere, telesna nedejavnost in gibanje v zaprtih prostorih so poleg nekaterih bolezenskih stanj glavni uničevalci naravne imunosti.
Pri dojenčkih, ki so še na materinem mleku je to idealen način zaščite in stimulacije imunosti. Kasneje, ko otrok začne jesti vso ostalo hrano je koristna uporaba probiotikov, koristnih bakterij, ki zmanjšujejo nastanek alergij in infekcijskih bolezni in ravno tako vplivajo na krepljenje imunosti.
Uporaba različnih vitaminskih preparatov pri otrocih (razen A in D vitamina do enega leta starosti otroka) ni pretirano zaželena, saj vitamini imajo tudi slabo plat. V pretirani in preveliki količini povzročajo ravno nasprotni učinek in organizem zboli zaradi hipervitaminoze. Dovolj je da otroci, ki so na mešani prehrani jejo zadosti in raznoliko predvsem meso, sadje in zelenjavo.
V končni fazi je skozi življenje pomembno ne pretiravati. Z pretiravanjem si lahko poškodujemo zdravje, naš imuni sistem in lahko zbolimo z različnimi boleznimi. Zato je mogoče bolj kolesariti »od malena« in omahniti z njega. Življenje je itak prepolno ironij.
Damir Dabranin dr.med. specialist pediater

  podpis
ZASTRUPITVE Z NEUŽITNIMI GOBAMI Kliknite

V tem prispevku bomo govorili o zastrupitvah z gobami, ki so večinoma pogubne za človeka, pri čemer je obdobje do pojava prvih simptomov po zaužitju daljše.

Faloidni sindrom (sindrom je skupek simptomov, ki določajo bolezen), poimenovan po skupini strupov, ki jih vsebujejo mušnice ( bela, zelena, smrdljiva ....), je najnevarnejši in najpogostejši predstavnik kliničnih sindromov in se pojavlja po zaužitju zelene mušnice in njenih sorodnic.

Strupi, ki ih vsebujejo mušnice, so: falotoksin, amatoksin in virotoksin snovi, ki imajo poseben način razgrajevanja  in poti po organizmu, ta se  začne in konča v jetrih in ledvicah. Tako je izpostavljenost ledvic in jeter strupu stalna, do trajne poškodbe.

Za zastrupitev oz. sindrom so značilna štiri obdobja: obdobje brez simptomov (inkubacija), obdobje prebavnih motenj, obdobje izboljšanja in obdobje nepovratne poškodbe jeter in ledvic, ki se večinoma konča tragično.

Prva faza - obdobje inkubacije - je čas od zaužitja gob do pojava prvih simptomov. Najpogosteje traja od 10 do 12 ur (sicer pa med 6 in 48 urami).

Druga faza - obdobje prebavnih motenj. Zanj so značilni: slabost, bruhanje, močne bolečine v trebuhu in driska. Driska je lahko izjemno huda s številnimi vodenimi, sluzasto krvavimi iztrebki in lahko privede do hude dehidracije, motenj krvnega obtoka in smrti. Traja običajno dan ali dva. Da je driska povezana z zaužitimi gobami (če jih je nabiral »izkušen gobar«), starši včasih niti ne pomislijo. Večinoma drisko povezujejo z morebitno epidemijo driske v bližnjem okolju in tako izgubljajo   dragoceni čas za pravočasno pomoč in obisk pri zdravniku.

Tretja faza - obdobje izboljšanja. V tem varljivem obdobju ki traja dan ali dva, se bolnik počuti dobro, prebavne motnje prenehajo. Že v tem času pa se pokažejo slabi laboratorijski izvidi jetrnih in ledvičnih funkcij (začetek odpovedi). V primeru, ko starši driske pri otroku niso povezali z zaužitimi gobami, pomeni to še nekaj dni zavlačevanja in nepravočasno pomoč.

Četrta faza - obdobje odpovedi jeter in ledvic. Za to fazo so značilni naslednji simptomi: povečanje jeter, krvavitve iz prebavil, odpoved ledvic, nezavest in smrt.

Zdravljenje takšnih bolnikov sodi v bolnišnice, ki imajo intenzivno terapijo in ki se lahko hitro povežejo s centri v svetu, ki opravljajo hitre transplantacije (presaditve) jeter in ledvic in tako nujno pomagajo bolniku.

Velika umrljivost pri zastrupitvah z mušnicami upravičuje uporabo razmeroma agresivnih terapevtskih postopkov pri otroku, zastrupljenem z gobami, dokler zastrupitev z mušnicami ni izključena. Za otroke tako ni priporočljiva uporaba gob v prehranske namene vsaj do 10. leta starosti. Vselej pa velja pravilo, neštetokrat napisano in povedano, da nabiramo in pripravljamo gobe, ki jih preizkušeno poznamo.

 
HUMANI PAPILOMA VIRUS IN RAK NA MATERNIČNEM VRATU Kliknite

Humani papiloma virus (HPV) povzroča raka na materničnem vratu. Tega dejstva ni mogoče spregledati, kar ponovno povezuje viruse in nastanek bolezni, in to ne v infektivnem, prehladnem oz. vročinskem smislu, ampak potrjuje teorijo, da določene vrste virusov kakor tudi bakterij povzročajo bolezenska stanja organizma in ga lahko močno in smrtno prizadenejo, ne da bi se zavedali, da smo okuženi.      

Vzemimo za primer virus HIV in nastanek aidsa ali pa bakterijo Helycobacter pylori in nastanek kroničnega vnetja želodčne sluznice in kasneje pri nekaterih raka na želodcu. Nekateri povezujejo celo akutni infarkt miokarda - srca z bakterijsko okužbo s klamidijo, okužbo z Ebstein-Barovim virusom afriškega tipa povezujejo z nastankom levkemije …

HPV je bolj agresiven od vseh naštetih obolenj, saj, ne da bi se zavedale, prizadene ženske v najplodnejših in najbolj ustvarjalnih  letih (najpogosteje med 26. in 45. letom). S pojavom nenadnih krvavitev zvejo, da imajo raka na materničnem vratu, da je treba odstraniti rodila, opraviti kemoterapijo, obsevanje …
Prenaša se kakor virus HIV – po spolni poti s partnerja na partnerja, pri čemer ne prizadene moških (vsaj ne tako agresivno). V manjšem deležu (10 do 30 %) se prenaša tudi po nespolni poti. Moški v večini primerov tako postanejo prenašalci nevarnega virusa, ki zelo prizadene žensko populacijo.  Dobra plat tega je, da se rak ne bo razvil pri vsaki okužbi, vendar to ne spremeni dejstva, da za zdaj z nobenim testom ne moremo potrditi ali zavreči možnosti nastanka raka.

Okužba ne povzroča simptomov, torej okužena oseba ne ve, da se je okužila. Da gre za zelo pogosto okužbo, nam povedo rezultati raziskav, po katerih se več kot polovica spolno aktivnih žensk vsaj enkrat v življenju tovrstno okuži.

Nesporno je celjska regija pri tem najbolj izpostavljena. Ženske iz celjske regije po podatkih Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije najpogosteje obolevajo za rakom na materničnem vratu. Zakaj, za zdaj ni znano. Po podatkih iz registra raka v Sloveniji zaradi raka na materničnem vratu vsako leto umre 50 do 60 žensk, na novo jih zboli okrog 200. Po zadnjih podatkih registra raka je obolevnost zaradi raka materničnega vratu v celjski regiji 24,5 ženske na 100.000 prebivalk, medtem ko v Sloveniji v poprečju na regijo zaznajo 19,2 obolele ženske na 100.000 prebivalk. Slovenija je primerjalno z drugimi državami EU na visokem 5. mestu med 25 državami.

Ta podatek čez nekaj let verjetno ne bo tako zastrašujoč, saj je treba upoštevati, da se je možno pravočasno zaščititi. Obstaja rešitev! Cepljenje preprečuje možnost razvoja raka na materničnem vratu

Na tržišču je cepivo, ki ščiti proti štirim najpogostejšim tipom virusa povzročitelja raka na materničnem vratu in genitalnih bradavic in tako varno in učinkovito preprečuje nastanek te nevarne bolezni. Cepivo za zdaj varno in učinkovito ščiti ženske, če so cepljene pred prvim spolnim odnosom, zato je cepljenje priporočljivo že po 9. letu starosti. Raziskave, ki so bile opravljene za novo cepivo, so bile izvedene na starostni skupini žensk med 9. in 26. letom in zato je cepivo za to starostno skupino dobilo vsa potrebna dovoljenja za uporabo. To pa ne pomeni, da je cepivo škodljivo in neprimerno za starostne skupine nad 26. letom, samo tovrstne raziskave še niso končane in tako vsa potrebna dovoljenja niso izdana.   Proizvajalec cepiva vsekakor priporoča njegovo uporabo tudi po 26. letu starosti, pri čemer je iz formalnopravnih razlogov treba podpisati izjavo o tem, da  proizvajalec cepiva še ne more biti odškodninsko odgovoren.
Tudi če je ženska že okužena z določenim tipom virusa, so še 3 znani tipi virusa, proti katerim jo cepivo lahko zaščiti in tako varno prepreči nastanek raka na materničnem vratu, ki bi ga morebiti ti tipi virusa povzročili.

Cepljenje se opravi s 3 odmerki. Po prvi aplikaciji (v ramensko mišico) se druga izvede 2 meseca po prvi in tretja 4 mesece po drugi. Cepivo je varno in brez hujših stranskih učinkov. Cepljenje je priporočljivo tudi za moške, saj so prenašalci, pri čemer pa jim virus ne povzroča raka. Pri njih je možen pojav genitalnih bradavic, ki ga povzročajo  nekateri tipi HPV. Pri moških je prav tako možen rak na glasilkah, ki ga povzročajo določeni tipi HPV, vendar redko. S cepljenjem moških bi se zaprl varen epidemiološki krog in bi se pojavnost raka na materničnem vratu izrazito zmanjšala, če ne izginila (tako kot ni več ošpic, davice, tetanusa ...).

Cepivo še ne sodi v nacionalni program in je samoplačniško. A tudi če  bo vanj uvrščeno, bo verjetno dostopno samo populaciji šolarjev, predvsem takoj po 9. letu starosti.  Ali je varno čakati, da bo vendarle uvrščeno v nacionalni program,  pa presodite sami.

Za vse morebitne dodatne informacije nas lahko pokličete po telefonu 03 759 06 95. Z veseljem vam bomo odgovorili ali svetovali, saj imamo nacionalni certifikat za varno izvajanje cepljenja.

  podpis
ASTMA Kliknite

Leta 1868 je angleški zdravnik dr. Henry Salter opisal astmo kot občasna pbdobja težkega dihanja. Leta 1959 so astmo opredelili kot bolezen, za katero je značilna občasna bronhialna zapora, ki mine spontano ali z zdravili (bronhodilatatorji). Takrat so vedeli, da je ena od značilnosti astme pljučna (bronhialna) preodzivnost. Šele v zadnjih 20 letih so ugotovili, da je astma kronična vnetna bolezen sapnic.

Astmatsko vnetje je prisotno tudi pri najblažjih oblikah bolezni, torej tudi takrat, ko bolnik nima težav. Nespecifična preodzivnost na različne snovi je posledica vnetja, bronhialna zapora pa je posledica vnetno zadebeljene sluznice sapnic, povečanega izločanja sluzi in krčenja gladkih mišic sapnic zaradi pljučne (bronhialne) preodzivnosti.

Pri alergijski astmi  se alergen veže na specifična protitelesa razreda IgE in s tem aktivira vnetne celice, predvsem mastocite. Mastociti se ob ponovnem stiku z enakim alergenom razpočijo in iz njih se sprostijo snovi, ki povzročajo reakcijo zapore dihal (takojšnja preobčutljivost), kar privede do bronhospazma.
Mehanizem nastanka vnetja je podoben pri bolnikih, ki niso alergiki (atopiki). Astma je predvsem bolezen limfocitov, zato so pri njenem zdravljenju najbolj učinkovita zdravila, ki delujejo na limfocite in zmanjšujejo vnetje.

Pri otrocih se pojavlja piskanje v pljučih (bronhialna zapora) tudi pri okužbah dihal. Tujek v sapniku prav tako povzroča podobno piskanje, na kar je pri otroku treba vedno najprej pomisliti. Spregledan tujek namreč lahko ogrozi otrokovo življenje. Med drugimi vzroki za astmo pri otroku so tudi: vračanje želodčne vsebine v požiralnik in pljuča (gastroezofagealni refluks), odprtina med požiralnikom in sapnikom in nekoordinirano požiranje. Pri teh vzrokih za zdravljenje ne uporabljamo protivnetnih zdravil (glukokortikoidov).

Astma se zdravi z zdravili, ki zmanjšujejo spazma sapnice (bronhodilatatorji) in vnetje sluznice sapnic (glukokortikoidi). Vsa zdravila se predpisujejo v obliki razpršila, saj edino tako lahko pridejo do sapnic. Ta zdravila ne pridejo v cirkulacijo in nimajo sistemskih učinkov.

Vselej dajemo obe zdravili hkrati. Razmik med vpihi enega zdravila naj traja 1 minuto, med dvema razpršilcema pa naj bo razmik 10-minuten. Zdravila se po navadi sprva predpišejo na 4 do 6 ur (odvisno od moči napada). Ob pritisku na razpršilec, ki je vstavljen v dno jogurtovega lončka ali v posebno pripravo, štejemo do 10. Po enemu tednu zdravljenja odmerek zdravil praviloma na tri dni zmanjšujemo (na 8 ur, na 12 ur, na 24 ur). Zdravilo, ki vpliva na bronhospazem (bronhodilatator), potem ukinemo, glukokortikoid ali protivnetno zdravilo pa dajemo še 6 do 10 tednov. Tako vplivamo na zdravljenje vnetja in zmanjšujemo možnost nastajanja kronične oblike bolezni. Odmerke zdravil postopno zmanjšujemo zaradi možnosti nenadnega poslabšanja bolezni.

Astma je kronična bolezen in zdravil, ki bi jo pozdravila v nekaj  tednih, še ne poznamo. Inhalacijskih glukokortikoidov zato ne dajemo »po potrebi« tako kot bronhodilatatorje, ampak podaljšano obdobje za preprečevanje vnetja, ki lahko hudo ogrozi bolnikovo življenje.  

  podpis
ALERGIJA NA HRANO Kliknite

Alergija na hrano opredeljuje neugodne učinke hrane, ki se pojavljajo pri občutljivih ljudeh zaradi imunskih reakcij, ki jih sproži določena hrana. Alergija lahko nastane na mestu stika (ustni alergijski sindrom), lahko pa je prizadetih več organskih sistemov - organov: prebavila, koža, dihala, srce in ožilje. Diagnozo alergije na določeno vrsto hrane potrdimo z vbodnimi testi, dokazom specifičnih protiteles IgE ali provokacijskimi testi. Osnovno načelo zdravljenja je odstranitev hrane, ki sproži alergijsko reakcijo.

Za nastanek preobčutljivosti za hrano (alergije) je pomembno, kako se določena hrana prebavi, razporedi  po prebavilih in kako globoko prodre v ali skozi stene prebavil. Za pravilno prebavo in preprečevanje vdora makromolekul ima človek celo vrsto fizioloških (naravnih) in imunoloških (obrambnih) mehanizmov, ki preprečujejo vdor tujih beljakovin (odgovornih za nastanek alergije) iz hrane v organizem. Antigeni (protitelesa), ki nastanejo ob stiku s temi beljakovinami, pa se nemoteno »sprehajajo« skozi steno črevesne sluznice. Običajno se organizem navadi na njih, kar je že genetsko določeno. Pri ljudeh, ki so dedno nagnjeni k alergijam, pa se organizem ne more navaditi na te antigene. Tako nastanejo različne oblike imunoloških reakcij in s tem alergije.

Prehranski alergeni, ki povzročajo alergije, se s starostjo spreminjajo. Tako so v zgodnjem otroštvu najpogostejši alergeni:
- kravje mleko, jajca, in arašidi.
V kasnejšem obdobju (po 4. mesecu) pri postopnem uvajanju v prehrano so najpogostejši alergeni:
- žitarice(riž, koruza, oves, pšenica)
- sadje (breskve, kivi, pomaranče, mandarine, lešniki, orehi …)
- zelenjava (predvsem paradižnik, stročnice: fižol, leča, grah in soja ter arašidi),
- ribe in raki (posebno škampi).

V novejšem času ugotavljajo in opisujejo zelo pogosto alergijo na lateks (naravna guma) in   navzkrižne reakcije med lateksom in sadjem, zlasti bananami, breskvami, melonami in orehi. Navzkrižne reakcije pomenijo, da človek, ki je alergičen na en alergen, npr. pelod breze, odreagira z alergično reakcijo, tudi če uživa jabolka ali kot že prej opisano, ob stiku z lateksom. Obstaja še veliko možnosti alergij tudi na druga hranila in snovi. Vzrok za to je posebna beljakovina – epitop, na katero je lahko posameznik alergičen. Vsebujejo jo številnia hranilia in preobčutljiv organizem jo vedno spozna za »sovražno«. Podobna zanimivost je npr. da človek, alergičen na kostanje, zaradi navzkrižne reakcije na sme jesti tudi banan, prav tako ljudje s senenimi alergijami, občutljivi npr. za pršico, ne smejo uživati rakov.

Osnovno načelo zdravljenja alergije je, da naj bolnik ne uživa hrane, ki mu škodi. Paziti mora tudi na navzkrižne reakcije. Pomembno je, da ne uživa hrane, ki vsebuje konzervanse, aditive in umetna barvila. Ob morebitni akutni alergiji s sistemsko prizadetostjo, ki lahko ogrozi življenje (koprivnica, anafilaktični šok), uporabljamo posebna zdravila; ADRENALIN - »stiska« krvne žile  in onemogoča izstop vazoaktivnih snovi, nastalih ob stiku alergena z mastocitom (ena od celic, odgovorna za alergično reakcijo, vsebuje histamin), ki se ob tem poškoduje. ANTIHISTAMINIK – veže na sebe sproščeni histamin iz razpadlega mastocita in onemogoča njegovo delovanje. KORTIKOSTEROIDI - stabilizirajo (učvrstijo) mastocitno membrano -opno.

Alergija na hrano je najpogostejša v otroškem obdobju, zlasti v prvem letu življenja. Zato je pomembno, da otrok v tem zgodnjem obdobju ni izpostavljen alergenom. Dojenje je osnovni pogoj za zdravje otroka, zato tudi materam odsvetujemo pitje kravjega mleka in uživanje jajc, saj se omenjene beljakovine - epitopi lahko izločajo tudi z materinim mlekom.

  podpis